»Rekel si mi, naj počakam, pa te bom videl igrati za državno reprezentanco. Vedno sem verjel, da ti bo uspelo.«

»Ko sva se srečala zadnjič, preden si odšel v Anglijo, sem ti celo v šali dejal, da ko se vrneš, te bom moral prositi za avtogram. Počivaj v miru, moj dragi prijatelj. Vedno bo nas 13 skupaj.«

»Ljudstvo moje, ali mislite, da bi bili tu brez vas.«

»Ob angleški favoriziranosti ne morem mimo tega, da ne bi razmišljal, da se to vse skupaj začne zaradi lige, njihovega domačega tekmovanja.«

»Gremo na četrto tekmo, torej našo reprezentanco spremljamo od začetka, in upamo, da tudi do konca. In da to ne bo še danes.«

»Ta pogovor s šefom, da mi odobri dopust, bo še zanimiv.«

»Tako da bomo šli potem kar naprej v Hamburg, bomo kar v Nemčiji ostali.«

»Vesel sem, da lahko gledalci ponovno v živo pospremijo tekme, s tem stopamo korak bližje nogometu, kot smo ga poznali pred začetkom epidemije. Verjamem, da se bo vzdušje postopoma vrnilo na stadione do tistega vrelišča in vesel sem, da bodo otroci, ki bodo prejeli te vstopnice, imeli možnost postati del te čudovite zgodbe.«

»Ko smo videli nogometaše Maroka s palestinsko zastavo, smo se počutili, kot da smo zmagali tudi sami.«